Vila Ebenspanger – kulturni spomenik

V okviru Simpozija o prihodnosti slovenske kulture, ki so ga ob obletnici rojstva Rudija Šeliga 18.5.2017 organizirali zavod Beletrina, Društvo slovenskih pisateljev in Fundacija Rudi Šeligo sta  akademik Niko Grafenauer in predsednik Fundacije Aleš Šeligo javnosti predstavila predlog za razglasitev vile Ebenspanger na Tomšičevi v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena.  V nadaljevanju zapisa ga objavljamo v celoti.

PREDLOG ZA RAZGLASITEV VILE EBENSPANGER NA TOMŠIČEVI V LJUBLJANI ZA

KULTURNI SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA

Objekti v graditeljstvu so strukture, ki jih naredi človek za potrebe lastnega obstoja in razvoja. Nekateri objekti, zgrajeni v preteklosti so zaradi svoje pomembnosti imenovani kulturni spomeniki; so gradniki zgodovine in opomniki našega civilizacijskega razvoja. Zgrajeni v preteklosti za trenutek sedanjosti in lahko za neskončnost prihodnosti, so podedovane dobrine, nekateri od njih so lahko tudi del temeljev narodne identitete. V Sloveniji se najpomemnejši, tisti, ki so izjemnega pomena za državo, imenujejo kulturni spomeniki državnega pomena. Imajo nacionalni pomen in poleg ostalega predstavljajo tudi “…vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom…,”. (ZVKD-1, 11.člen).

Hiša z vrtom na Tomšičevi 12 v Ljubljani  je domovanje Društva slovenskih pisateljev. Na prestižnem zemljišču v objemu Cankarjeve, Tomšičeve in Prešernove ulice na eni strani in kompleksom Opere na drugi strani,  je bila po nekaterih podatkih leta 1872, po drugih pa nekaj let kasneje zgrajena velika hiša na mestu manjšega objekta, ki je bil za potrebe nove gradnje porušen. Pisni viri hišo prvič omenjajo leta 1932, takrat jo je prenovil tedanji lastnik Oskar Ebenspanger, odtod tudi njeno ime, Vila Ebenspanger. Prenova naj bi po posrednih pričevanjih potekala po načrtih takrat uveljavljenega ljubljanskega arhitekta Josipa Costaperaria. Po italijanski kapitulaciji je leta 1943 nemški okupator tedanje stanovalce izselil in jih deportiral v koncentracijska taborišča, vilo pa namenil za bivališče medicinskega osebja iz Mladike, takrat vojaške bolnišnice. Po končani vojni si njene prostore za bivanje lastijo komunistični veljaki, edino preživelo, Ebenspangerjevo Adelo pa v njihovi značilni maniri nastanijo v skromno bivališče ob pivovarni Union. Leta 1957 se vanj vseli Društvo slovenskih pisateljev, ki objekt v letih pred osamosvojitvijo v celoti dokončno odkupi. Poleg Društva imajo v vili med drugimi prostore tudi Društvo slovenskih prevajalcev, Slovenski center PEN  in restavracija Kluba kulturnih delavcev.

 Društvo slovenskih pisateljev je eno najstarejših slovenskih združenj; ni zgolj cehovsko združenje, je veliko več. V svojem skoraj stoletje in pol dolgem obstoju se je vtkalo v slovenski narod in skupaj z njim ustvarjalo in razvijalo slovensko bit. Verjetno najpomembnejšo vlogo je društvo s svojimi člani odigralo v času za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije v mandatu predsednikovanja Rudija Šeliga med leti 1987 in 1991, ki je na začetku 1988 glasno in jasno izjavil, da Slovenija lahko deluje le in samo kot samostojna država. Vila Ebensberger je v tem času dobila dodaten pomen. Po pričevanju Petra Božiča je bila »štab« slovenske osamosvojitve. V njej se je rojeval vsebinski program dogodkov, ki so vodili do slovenske osamosvojitve, v njenih prostorih in salonu so se sprejemale pobude in odločitve, ki so za vedno zaznamovale slovenski narod. V tem času vila s svojo vsebino in posledično vlogo absolutno preseže vlogo objekta in brez uradnega naziva postane spomenik.

 Za osvetlitev Šeligove vloge in pomena DSP v vsem tem dogajanju naj navedemo nekaj dejstev, ki jih Rudi Šeligo navaja v svojem intervjuju z Nikom Grafenauerjem iz leta 1992 (zb. Interpretacije, str. 248–249). Ko je 1987 postal predsednik DSP, je zoper napovedane centralistične ustavne spremembe sklical zborovanje v Cankarjevem domu, čeprav do zadnjega ni vedel, ali zborovanje sploh bo ali bo prepovedano. Predsednik SZDL ga pač dolgo ni odobril, kričal je, da ga bo s policijo preprečil, peli so telefoni in pozivi, da bi me prepričali v zmotnost sklica. Pa je vseeno bilo – najveličastnejše zborovanje (po grobih ocenah čez 2000 ljudi), kar sem jih do tedaj videl. Zbiranje energij, volje in intelektualnih moči za novo slovensko ustavo, za temeljno listino tedaj samozamišljene nove in samostojne države Slovenije je s tem postalo – ob boju za individualne človekove pravice in svoboščine – poglavitno kontinuirano politično delo Društva slovenskih pisateljev vse do volitev. Ustava, ki jo imamo danes, je pravno izpopolnjeno besedilo osnutka ustave, ki smo ga skupaj z nekaterimi sociologi objavili leta 1988 (Gradivo za slovensko ustavo), po duhu in temeljnih načelih pa praktično brez odklonov. V drugi polovici 1988 se je začel odločilni del procesa razkrajanja Jugoslavije na ravni zveze pisateljev Jugoslavije, ki pa se je kot model razsutja ponovil in obnesel pri postopkih slovenske mladine, ZKS in končno na državni ravni (zmeraj je šlo v prvi fazi za ponudbo neke konfederativne, rahle povezave s stopnjevano avtonomijo slovenskih institucij hkrati). Takrat je postalo popolnoma razvidno, kam vodi velikosrbska politika. Vsaj zame je bilo še poleti 1988 mogoče pričakovati, da srbski intelektualci, pisatelji ne bodo tako trdo in zvesto stali za Miloševićevo politiko in se bodo usmerili v dopuščenje pluralizacije in osamosvojitvenih procesov drugih nacij. Ves ta lok od marca 1987 do približno Majniške deklaracije (da so jo podpisali, sem moral dobesedno moledovati pri nekaterih današnjih političnih prvakih) zame ni bilo niti utapljanje v politiki niti goltanje aktivizma. Bila je napeta zgodba, v sebi sklenjena avantura z glavo v reki dogajanja brez distance in skepse, v kateri se ne misli. Nagon in eros ti narekujeta korake. Brez tesnobe in ozkosrčnosti, brez drobnjakarstva in računa o izteku. Čutil sem, da se udeležujem akcije, iz katere žari odprti stožec energije, ki razklepa železna vrata, odpira širjave obzorij in razširja prostore duha. Torej planjava od obzorja do obzorja, ne pa konkretni cilj kot pika pod sinjim firmamentom. Bila je politika, ki pa je bila več kot to.

 Zato Aleš Šeligo v imenu Fundacije Rudi Šeligo, skladno z njenimi programskimi smernicami in akademik Niko Grafenauer predlagava, da se objekt Vila Ebenspanger.razglasi za kulturni spomenik državnega pomena. Zavestno ne bova zakoračila v temno, po zatohlem vonju zaudarjajočo globel samozadostnih, vsebinsko navidezno pomembnih  agencij, zavodov in komisij, javnih uradov in služb obzidanih z neskončnim številom vsebinsko vprašljivih in nekoristnih aktov, pravil in zakonov, za potrditev ali mnenje o napisanem. To oznanilo, v premislek in tudi v opomin, naslavljava na javnost, osebno pa na predsednika države RS,  predsednika vlade RS, ministra za kulturo RS in v vednost  predsedniku  Društva slovenskih pisateljev.

 

akademik Niko Grafenauer

Aleš Šeligo, predsednik Fundacije Rudi Šeligo

 

 V Ljubljani, 18.5.2017