Vsebina zapisov:
Niko Grafenauer: Meridiani uslišanega spomina
Dane Zajc: In memoriam Rudi Šeligo
Niko Grafenauer: Rudi Šeligo
Dušan Jovanović: Rudi, Darinkin brat
Milena Zupančič: In memoriam Rudija Šeliga
Aleš Berger: Dragi Rudi

Niko Grafenauer

Meridiani uslišanega spomina

Rudi Šeligo je bil vseskozi dvorezna osebnost. Ta svoj eksistencialni položaj pa je znal in zmogel imperativno vzdržati z neverjetno etično doslednostjo in verodostojnostjo. Pri njem ni bila dovoljena poljubnost ali cinična brezbrižnost, najmanj pa vase uležano povprečništvo, v enem stavku rečeno: bil je autsajder, ki sesuva etablirana merila in cenike, hkrati pa vizionarni elitist, ki na prepričljiv način vnaša na slovensko literarno in kulturno prizorišče nove pobude in spoznanja, kar počne z zanj značilno zavzetostjo, pa tudi s kritično avtorefleksijo.

O takšni naravi njegovega duha in duše med drugim priča že njegova najstniška poteza, ko je lepega dne – mislim, da v 6. razredu – zapustil jeseniško gimnazijo in šel delat v železarno. To seveda ni moglo zdržati dlje kot poldrugo leto, v katerem pa si je nabral lepo zalogo živih izkušenj, ko so kasneje tematsko pomembno zaznamovale tudi njegovo pisanje. Ko se je vrnil v srednjo šolo, namreč na učiteljišče v Tolminu, in nato nadaljeval študij na univerzi, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in psihologije, kasneje, 1987, pa na oddelku za filozofijo napravil magisterij iz estetike. Med diplomo in magisterijem je, kot vsakdo lahko opazi, 27 let časovnega razmika, v katerem se je Rudi Šeligo kot pisatelj in človek duha, ki izkušenjsko razmišlja tudi o estetskih vprašanjih v zvezi z lastno poetiko, hkrati pa s filozofskimi deli o estetiki od antike do sodobnosti, dokopal do večnega vprašanja, ki se zastavlja vsakemu umetniku: Kdo sem? Kaj mi pomeni to, kar delam, je to magija ali iluzija? Odgovor je en sam: vrtam vase, torej sem.

V pogovoru, ki sem ga imel z njim, objavljen je bil leta 1992 v Novi reviji, je na vprašanje, iz kakšnega njegovega izkušenjskega ali še bolje rečeno eksistencialnega podtalja izvirajo marginalni junaki in liki, ki nastopajo v njegovi prozi, odgovoril takole:

»Sam izhajam iz marginalne socialne plati. Vendar nikoli nisem hotel, nameraval izpisovati niti svojega socialnega položaja niti svojih izkušenj s svetom niti svojih duševnih stanj. Vsaj tematiziral nisem nikakršnega egocentrizma, kljub temu bo nemara držalo, kar pravi Borges v epilogu Stvaritelja:«Nekdo si zada nalogo, da bo narisal svet…malo pred smrtjo se ove, da ta potrpežljivi labirint črt riše podobo njegovega obraza.« To je seveda neizbežno: kako naj »naselim prostor s podobami pokrajin…bivališč…konjev in ljudi«, če mene ni (bilo) zraven, zraven pokrajin, konjev in bivališč! Od nekdaj me vznemirja vprašanje, kaj in kako je tam, kjer mene ni. Hočem videti podobo dogodka, stanja stvari ali obraz človeka zdaj, ko mene ni zraven. Ko sem prisoten, bivališča in konji niso več tako vznemirljivi in izzivalni. Potem so obrazi in zgodovina profani in znani. Tu mi ne pomaga niti Husserl niti Alain Robbe – Grillet, v moji zavesti zmaguje psihologizem nad fenomenologijo, v moji zavesti dejansko stoji oni konj s polmračnim ozračjem toplega hleva vred in ona Sartrova cipresa ali borovec skupaj s sredozemsko obalo, na kateri raste. Tudi v tej zvezi in zato me je navduševala Robbe – Grilletova vodilna misel, da naj bodo v prozno pisavo zajete stvari same, šele potem naj pridejo navlake ideologij in interpretacije.«

Ta Šeligova izjava me sama od sebi sili k temu, da na kratko orišem genezo njegovega pisateljevanja, se pravi avtorsko pot in potovanje, ki sta vsebovani v njej. Ta pa se začne s prvimi natisi. Kratko prozo z naslovom Lojzka je objavil 1956 v študentovski Tribuni. To je bil njegov pisateljski debut. Zanjo sam pravi, da je bila »počez in po dolgem cankarjanska v najslabšem pomenu: razčustvovana, meglena, bolna na duši«. Podobno je bilo z naslednjimi, ki jih je napisal v petdesetih letih , in jim je na široko odprl vrata Bojan Štih v Naših razgledih.

V začetku šestdesetih se je predvsem po zaslugi Lojzeta Kovačiča, ki ga je opozoril na Michela Butorja in njegovo Modifikacijo, v njem in njegovi poetiki zgodil temeljni premik: odkril je nouveau roman.

Francoski novi roman ga je, kot pravi, fasciniral – a neprimerno bolj teorija oziroma poetika, ki jo je pozneje doumel po Alainu Robbe – Grilletu, kot pa izvedba pri Sarrautovi, Pingetu, Butorju ali celo pri samem Robbe – Grilletu. (Naj mimogrede kot kuriozum povem, da se je konec šestdesetih let lotil celo prevajanja Robbe – Grilletovega Vidca, ki ga je sicer že poznal v srbohrvaškem prevodu. Pri tem mu je pomagal Dušan Pirjevec, vendar nista prišla dlje kot do dveh strani. Ni težko uganiti, zakaj ne. Ker je bil to brezupen poskus, saj Rudi ni znal francosko, Ahac pa je Vidca poznal do zadnjih podrobnosti. Kmalu jima je zmanjkalo vatesne zagnanosti, ne pa tudi volje do pijače na delovni mizi.)

Noveli Kamen in Dva in gora sta že v okrožju novega dojemanja moderne proze, ki pa je bila za tedanji pojmovni aparat literarne znanosti pri nas neulovljiva. Preteči je moralo še kar nekaj let, da si je Teras Kermauner za tovrstni tip proze izmislil oznako »reizem«.

Vendar pa ko danes s časovne distance gledam na celoten pisateljski in dramski opus Rudija Šeliga te njegove začetne proze ne morem docela pokriti s tem pojmom, ki se je dosti boj prilegal nekaterim avantgardnim pesniškim pojavom v tistem času (npr. Zagoričniku, Geistru ipd.). Res je, da je v njegovih tedanjih novelah, zbranih pod simbolnima naslovoma Stolp (1966) in Kamen (1968) v doživljajskem smislu močno zaznavna reifikacijska atituda, ko človeka kot aktivnega družbenega bitja zmanjka in v njem prevlada stanje skrajne odtujenosti sleherni interesni povezavi, razen tisti, ki jo določa homo faber ali še bolje pojem delovne živali. Res pa je tudi, da se v takšnem prikazovanju človekove eksistence in njegove usode v občestvu, dosti bolj kot razosebljenost razkriva ne le odtujenost, pač pa tudi absurd, ki je prav tako kot alienacija izraz tiste eksistencialistične miselnosti, s kakršno se srečamo že pri Camusu.

Če je bila Šeligova novela Kamen, ki je nosilna v knjigi z istim naslovom, bolj ali manj odsev prej omenjene eksistencialistične filozofije, s katero se je srečeval v šestdesetih letih in jo  v sebi utrjeval, kot mi je sam pripovedoval »nekako na valovih nočnih vzklikov z Danetom Zajcem in dolgih pogovorov s Tarasom Kermaunerjem«, je njegov kratki roman Stolp nastal iz čisto drugačnih izkustvenih osnov in spodbud. Zasnoval ga je pri vojakih v Srbiji ob zlatonosni reki Pek, kjer je opazoval delavce, ki so izpirali pesek in ga prekladali s kupa na kup. Zlato seveda ni bilo v njegovem razvidu, pač pa ga je globoko dojmilo tisto zanj jalovo in absurdno prekladanje peska, ki ga je sociološko povezal s sociologijo dela pri prijatelju Veljku Rusu, še posebej pa z znamenito Triedmanovo knjigo Razdrobljeno delo.

Stolp je zato eno najbolj impresivnih alienativnih proznih del v naši literaturi. Z njim je Rudi Šeligo v svojem hladnem, rekel bi sizifovsko stoičnem poetičnem obdobju, prišel do roba, zato mu je kmalu sledil obrat, v katerem se je uveljavil njegov doslej objektivistično zatajevani oziroma potlačeni erotizem, ki je dosegel svoj prvi pisateljski vrhunec v Triptihu Agate Schwarzkobler (1968) in v romanu Ali naj te z listjem posujem (1971). To je bil odmik od izrazito alienativne naravnanosti v njegovi literarni pisavi, ki ni temeljil v kakršnikoli racionalni odločitvi, pač pa se je zgodil na eksistencialni ravni s širšimi tektonskimi razsežnostmi v njegovem umetniškem svetotvorju, ali drugače povedano: tako v prozi kot v dramatiki.

Ena ključnih doživljajskih konstant z usodnimi prerogativi v njegovem opusu postane razmerje med moškim in žensko, ki je estetsko in izkustveno upodobljeno na različne načine, v legah, kjer  je kdaj prikazana kot ljubica, kdaj kot prostitutka, kdaj kot žena, kdaj kot ideološko zanesena revolucionarka in še kaj.

Seveda se človek vpraša, ali je za pisatelja Rudija Šeliga ženska zanimivejša kot emocionalno bolj prizemno bitje od moškega (in s tem tudi kot seksualni izziv) ali kot medij, v katerem se najbolj tareta med sabo obe plati animal rationale, ali pa tudi kot animistična individuacija vesoljne duše, ki pa ima pri tem seveda zelo senzualno artikulacijo. Posebej v dramah kot so Čarovnica iz Zgornje Davče (1977), Svatba (1981), Ana (1984) ali Volčji čas ljubezni (1988) pa se ženska postava pojavlja kot nosilka eshatološke vere in volje do moči, s katero hoče preseči svojo insuficientnost v danem družbenem okolju in redu. Konča pa se s shizmo oziroma s flagelantsko avtodestrukcijo, kar se še posebej nanaša na pomen in poslanstvo zapravljenega in za vedno izgubljenega materinstva.

Gre za ženski lik, zelo pogosten od Sofokla do Flauberta in Ibsena. Vendar pa ta lik ne bi bil tako impresiven, tako vabljiv za upodabljanje v literaturi, če ne bi bil vseskozi v povezavi z odtisom sence, kot bi rekel Jung, ki se bori z animo in jo hkrati podpira. Šele s strašno prisotnostjo sence ženska postane konkretna, čutno nazorna in poželenja vredna.

Vzporedno z igrami so v različnih časovnih zamahih in razsežjih nastajali tudi roman, kot so Poganstvo (1973), Rahel stik (1975) in Molčanja (1986). Posebej Rahel stik je bila dokaj ambiciozno zastavljena romaneskna proza, v kateri sta avtorja vodili dve temeljni misli. Hotel je »spisati« sociološko filozofsko fresko tedanje mlade generacije, hipijevskega »zeitgeista«, generacije, ki je kot prvi povojni rod zaživel globalno uporniško, ne le kulturno, intelektualno, kar se je seveda dovolj kontinuirano dogajalo že prej. Šlo je za alternativne tokove dojemanja sveta in življenja, položaj človeka v kozmosu in družbi, stil življenja s sistemom vrednot, ki ni bil nič kaj primeren in uporaben, »kompatibilen« za totalitarni ideološki in politični sistem. Tako je videl vso »cvetlično generacijo« skupaj z njihovo bistveno osvobojeno spolnostjo in okultizmom, mitologijo, senco mistike, prebujeno transcendenco, parapsihologijo in parametafiziko.

Po drugi strani pa je lovil čisto sedanjost. To seveda ni pomenilo nič reističnega v tem pomenu, da za pisatelja in njegov rokopis ni bilo niti preteklosti niti prihodnosti, marveč je obsesivna potreba po slovničnem sedanjiku prihajala iz tedaj že povsem njegove avtopoetike, celo iz imperative zahteve, da morajo biti stvari, reči, dogodki v prozni pisavi najprej prisotni. Šele potem se sme nanje usuti interpretativni in ideološki sloj. Tisti je, ki se nanaša na ljudi, hiše, pokrajine in dogodke, predstavlja masivni, neprebojni in neprosojni, nepapirnati, kamniti in nosilni predel pisave, tisto, kar pride čez kot pisateljevo interpretativno oko, pa je palimpsestno, presojno, lahko in rahlo, kot tenčica ali prozorni najlon, da omogoča bralčevemu očesu skoraj nemoten predor v numulit tistega nespodbitnega je.

Molčanja pa glede na pravkar povedano pomenijo bistven, notranji prelom. Ko jih je pričel snovati, je imel za sabo že omenjeno dramsko izkušnjo Kdor skak, tisti hlap (1973), Šarada ali Darja (1975), Čarovnica iz Zgornje Davče (1977), Lepa Vida (1979), Svatba (1981) do Ane (1984). V dramatiko se je spustil tudi zaradi težnje, da v svoji literarni pisavi sesuje in preseže pasivni deskripcionizem, reizem, pristajanje na »človekovo smrt«.

Zdaj je bil v celoti okupiran s Pirjevčevim epohalnim spisom Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu, govoril je z njim kot s posredovalcem nekakšnega evangelija, avtorja je označeval kot pesnika mišljenja – to vse pomeni, da njegove velike elegije o »ljubezni za nič«, o »dejavni ljubezni«, da »nič proizvaja bit v bivajoče«, ni filozofsko artikuliral, marveč akceptiral kot veliko vidčevo, magovo, »apostolovo«, pesnikovo vizijo.

Pa vendar gre za roman, ki ga v fabulativnem in strukturnem smislu najbolj natančno označuje že sam naslov; gre namreč za avtodestrukcijo romana kot klasične forme, za rahel stik njegovih konstituant, če seveda govorim o njem v luči evropske romaneskne tradicije. Hočem namreč reči, da pisatelj svoje tekste gradi kot sekularni moderni mythos, kar je najbrž povezano s tisto Rimbaudovo trobento – biti jaz in drugo obenem. To se kaže tako v njegovi strukturi kot v motiviki, torej tematično – tako v dramah, kot v prozi. Gre torej za takšno eporijsko tektoniko, ki je polna akcidentalne usodnosti. Je ta možna v tolikšni nakopičenosti, če ne gre hkrati tudi za implicitno vzklicevanje skritega boga, transcendence, nadizkustvene entitete in s tem za artikulacijo nekakšnega hierofaničnega para - doksnega občutja življenja?

Na te moje trditve mi je Rudi Šeligo odgovoril: »Vse, kar trdiš, je res, čeprav ne razumem, zakaj iz te odprte spirale izvzemaš  'revolucijski dramski ciklus'«.  Tako Ana kot Volčji čas ljubezni pa tudi Slovenska savna se po 'aporijski tektoniki' ne razlikujejo niti os Svatbe na primer niti od Molčanj.

V zvezi s tem vprašanjem je Rudi Šeligo v najinem pogovoru povedal tudi tole: »Umetnost ne drži ogledala življenju, takšnemu, kakršno je, marveč je ogledalo tistega, kar temu življenju manjka. Je evokacija tistega, česar ni, sklicevanje celih predelov sveta, ki manjkajo in zaradi katerih je to življenje invalidno. Artaud, ki sem njega dni visel na njem, je nemara preveč vedel o tem. Hierofanično občutje sveta, ki je seveda zmeraj v območju aporije in paradoksa, je pisateljev notranji klic, imperativ, ki zahteva artikulacijo tega manka (Frankl bi rekel 'obupna lakota po smislu življenja').«

V Molčanjih gre nenehno za zgoščene, do neznosnih frekvenc zbite vibracije eksemplaričnih situacij klimaksa in zloma akcije v človeku. Gre za katarzično doživetje čudeža in skrivnosti v sinhroniji niča akcije. Zato je označil te ekstatične prelome srca kot legende. Mislil je torej na nekaj drugega od svetništva in tradicionalnega pojmovanja te prozne zvrsti.

Njegovo 'nerazumevanje' dejavne ljubezni v sakralnem smislu, kot jo je v svoji študiji pokazal Pirjevec in kot jo je Rudi tedaj razumel, mu je, kot sam pravi, docela zavezalo roke za akcijo – tu tiči tudi delen razlog za njegov spor z Novo revijo ob njeni ustanovitvi – predvsem pa od tod in iz tega izvira naprej njegovo novo ovrednotenje revolucije v revolucijskih dramah, kot sta Ana in Volčji čas ljubezni, njegovo anatomiziranje človekove revolucionarne kondicije v Molčanjih, pa tudi hude težave in malo manjše muke, ki jih je preživljal na začetku leta 1987, ko je bil potisnjen v politično akcijo kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki se je tedaj ob procesu zoper četverico JBTZ docela in edinstveno postavilo na stran obtoženih tako z vsakodnevnimi nastopi v društvu kot z izjavami in protesti v javnosti.

V začetku devetdesetih let je vstopil v redakcijo Nove revije, saj je sprevidel, da je prav duhovni krog Nove revije tisti, ki se ne le v leposlovju in filozofiji izkazuje kot nekaj najbolj integrativnega in veljavnega na Slovenskem, pač pa da postaja čedalje radikalnejši tudi v svojem kritičnem mišljenju in javnem nastopanju.

Temu pa je v skladu z njegovimi proevropskimi demokratičnimi nazori in zahtevo po preoblikovanju slovenskega političnega prizorišča iz enopartijskega v večstrankarski sistem sledila še cela vrsta odločitev in dejanj. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze in 1990 izvoljen za njenega poslanca. Sodeloval je pri zasnovi in oblikovanju t.i. pisateljske ustave. Od 1990-1992 je vodil parlamentarni odbor za kulturo, hkrati pa je bil štiri leta predsednik Sveta RTV. Več let je bil tudi predsednik Borštnikovega srečanja. Nato pa je leta 2000 postal minister za kulturo v šestmesečni Bajukovi vladi in v tem obdobju tudi pripravil še danes relevantni Slovenski nacionalni kulturni program.

Vse to govori o tem, da je bil intelektualec in pisatelj z močno in prebojno dozo kritične zavesti, ki se ni izmikala odgovornostim, kakršne se takšnemu duhu kar same nalagajo na ramena in ga silijo v tisto družbeno akcijo, katere se je v prejšnjem času izogibal. Kajti takrat je šlo za izvajanje in družbeno uveljavljanje enoumne partijske ideološke doktrine, ne pa za politični pluralizem in demokracijo, za človekove pravice in na njih temelječega pravnega reda, za individualno svobodo, za prostost duha, za nedotakljivost človeškega življenja in vse drugo, kar sodi k podobi razvite evropske družbe.

Da ne govorim o tem, kako je še v tem času, natančneje v devetdesetih letih, predaval Statistiko na Visoki šoli za organizacijo dela in 1992. izdal tudi svoj drugi učbenik pod naslovom Statistika in verjetnost. Na moje vprašanje, ali to spada k tisti plati njegove osebnosti, ki se ne izmika čisto racionalističnim izzivom pri pisanju, npr. pravilom pri ustroju zgradbe, ampak tudi v vsakdanjem početju… Če je torej statistika, ki jo je več kot petindvajset let predaval na kranjski šoli, tudi v zvezi s to njegovo racionalistično naravnanostjo, mi je odgovoril tole: »Tako kot so se nekateri zaradi telovadbe bistrosti učili jezike ali reševali križanke, sva se midva s statistiko grizla. Zanimala me je na primer analiza variance, teorija verjetnosti, nekatere funkcije verjetnosti (diskretnih slučajnih variabel), simulacija, pozneje tudi stohastični procesi. Kaj me je vleklo, je najbrž jasno, predvidljivost nepredvidljivega, 'čudno' ponavljanje istoznačnih dogodkov in grupiranje sorodnih. Pascal se mi je še dodatno odkrival…Poleg tega pa sem moral imeti kakšno službo. V svinčenih letih, 70. letih, sem jo, v nasprotju z Veljkom Rusom in Vladom Arzenškom, obdržal prav zaradi politične indiferentnosti svojega predmeta, suhe statistike.«

Ob vsem tem se človek upravičeno sprašuje, kdaj je – zagnan in trmast je pa res bil – našel čas in tisto ustvarjalno zbranost, ki stojita za njegovim opusom, saj ta ne obsega le proze in dramatike, ampak tudi esejistiko, politične članke in razprave, radijske igre in že omenjene učbenike, o čemer se vsakdo lahko pouči iz njegove bibliografije.

O neomajni pisateljski potenci, ki se razodeva v vrhunski estetski modulaciji tekstov in njihovi pripovedni sugestivnosti, me še posebej prepričujejo tri zadnja dela Rudija Šeliga: štiri novele v knjigi Uslišani spomin (1997), roman Izgubljeni sveženj (2002) in posthumna zbirka kratke proze Lahkotne menipeje (2005). Vsa tri so izšla v knjižni zbirki Samorog.

Prva knjiga nosi naslov po prvi noveli v njej, ki je zame ena najlepših pripovedi v sodobni slovenski literaturi. Postavljam jo ob bok Jančarjevi Smrti pri Mariji Snežni, čeprav sta si ena in druga novela tematsko povsem nasprotni, v sporočilu o smrti pa identični. Zakaj? Šeligova novela govori o smrti kot usodni naključnosti, Jančarjeva pa o volji po preživetju, ki se konča v naključju, zaznamovanem s človekovo tragično usodo. S tem hočem reči, kako je v pisateljski govorici, ki je prežeta z eksistencialno skušnjo, vtisnjeno v teksturo smrti, zajetega največ življenja. Takšen pisatelj je bil Rudi Šeligo.

Nekaj podobnega velja tudi za njegov najobsežnejši roman Izgubljeni sveženj. Roman pripoveduje tri zgodbe, ki so celota; 'izgubljeni svežnji' so trije in vendar je to en sam sveženj rokopisov, ki so med seboj zvezani po romaneskni koncepciji, kakršna je nakazana že v Rahlem stiku. V tem skupnem svežnju naj bi bila trikrat zapisana resnica o 'poslednjih stvareh', toda ta resnica ostaja zastrta, neznana, 'brezbesedna skrivnost'. Šeligov 'človek smrtnik' jo v potu svojega obraza mukoma formulira zmeraj znova, ne da bi se mu kdaj razkrila kot nekaj trdnega, zavezujočega in absolutnega, kaj šele kot nekaj, kar bi hiliastično preseglo slehernikovo posamično in skupinsko stvarno in enkratno življenje. Človek smrtnik vseskozi ostaja sam s svojimi velikimi in malimi idejami, saj ni nikjer nobenega božjega kraljestva. Kajti večni živi bog je »vstajenje in odrešitev izmaknil iz onostranstva in ga zasadil sem in zdaj«, upajočim in verujočim »na otipljiv način…vzel nebo in jih postavil na trdna tla«.

V Izgubljenem svežnju je, na kratko povedano, prikazana balzacovska človeška komedija od tragičnih do deviantnih in koruptnih razsežij, ki so še posebej občutna v izkušnji današnjega razpoznavanja stvari in dogodkov okoli nas.

V tej luči so izrisane tudi pripovedi v zbirki Lahkotne menipeje, v katerih je Šeligo obudil v življenje s filozofskim premislekom podložene duhovite, ironične kratke zgodbe, ki so kot poseben žanr v glavnem potihnile s koncem antike. O njih je Bernard Nežmah takole poročal v Mladini: »Šeligu je uspelo, da celo leto zatem, ko je že odšel, še enkrat preseneti. Drobna knjižica 13 menipej, brez uvoda, ki bi pojasnil, kako so pisane, ampak so ponujene kot stvar sama. Tako bralec začuti neznano esenco, ko naleti na genialno ironijo večerje pisatelja in mlade dame s kipečim oprsjem, ki pa ne bruhne v smeh, ampak konča na videz poceni, v počasnem reističnem opisu, a na koncu prav ta ležernost duha prinese lucidno spoznanje. Ko princip nekajkrat zaokroži, se bralec naenkrat ove, da je v novem žanru, da ne gre le za domislice in moč stila…glasba. Ne, plal je mir, se nekako pretakal, včasih zadel ob žlico ali porcelanasti krožnik…, ampak za strogo domišljeno strukturo teksta, skozi katero pripoveduje perspektiva peklensko izkušenega. Vendar ne starca modrijana, ne pregovorna modrost, bog ne daj nauk večne resnice, marveč vražje izkustvo življenja. Ne vražjega, nekaj demonskega je v Šeligu: kjerkoli že je, ni obudil le pozabljeni žanr, z menipejami je oživil celo samega sebe.«

Tej ugotovitvi ni mogoče ugovarjati, niti ji kaj bistvenega dodati. Menipeje je večidel spisal še pred boleznijo v zadnjem letu svojega življenja in jih dokončal v objavljenem obsegu potem, ko se je za vedno poslovil in prestopil vrata Postave.

Za njim je ostal mogočen pisateljski in dramatski opus, ki je za slovensko moderno literaturo izjemnega pomena. Njegove knjige in drame vse po vrsti pričajo o specifični in inovativni poetiki, v kateri so z zamiki in premiki, ki sodijo v pisateljsko eksistencialno samoartikulacijo, nastajala umetniška sporočila, ki so zmerom pomenila dogodek in izziv. Kako tudi ne, saj je šlo za pisatelja in vidca, ki je nekje svojemu junaku položil na usta tale stavek: «Z enim očesom poslušam, z drugim sem zgubljen.« Ali je bil to Rudijev alter ego ali on sam, ni važno. Oseba je ena in ista.

Dane Zajc

In memoriam Rudi Šeligo

Bil je iskalec. Prišel je v Ljubljano, kot da mora poizvedeti o rečeh, katere je že vnaprej določil, jih obkrožil v svoji glavi. Mlad fant, ampak s pozavno. Pozavna je bila drugačen svet – Študentski plesni orkester. Ker je študiral filozofijo, se ga je pri bendu oprijelo ime Sokrat. Soki, so ga klicala dekleta.

Odkar sva se spoznala, je minilo skoraj pol stoletja. V črnih petdesetih letih, tako zatohlih, da se z zdajšnjega položaja zdi tisti čas, kot da bi bil izmišljen, kot da bi se dogajal v kakšnem drugem svetu. Življenje, kakršnega bi si izmislil pisatelj z bolno in zlobno domišljijo. Ja, če se spomnim ponočevanj, kolovratenj, popivanj v zanikrnih ljubljanskih beznicah. Pa koliko špicljev in neverjetno zvitih »prijateljev« se je vrtelo okoli naju. Govorim o času Revije 57 in Pučnikovem zaporu in o njegovi dolgoletni obsodbi, ki je obvisela na nas zunaj kot grožnja in tudi kot krivda, saj je bil Pučnik talec, s katerim je partija izsiljevala in dokazovala, da je vsakdo od nas potencialni arestant. O tem času sem moral napisati nekaj stavkov, saj so bila to leta, ki so minevala pod budnimi mnogookimi opazovalci. Leta, ko se nisi smel bati, saj je bila tvoja svoboda tako okrnjena in zlorabljena, da je od nje ostal samo tisti vidni del, ki se imenuje vsakdanja eksistenca, saj nisi smel ljudem zaupati in tudi zaupanja vanje ne zapraviti. Prijateljstvo pa je bilo nekaj najbolj dragocenega.

Rudi Šeligo je v svojih mladostniških letih hotel postati resničen proletarec. Takšen, ki si služi vsakdanji kruh ob železarskih plavžih. Prenehal je s šolo, zavrnil delo v pisarni in šel med železarje. Ni vzdržal. Ni bil prave telesne zgradbe. Moral se je odreči čudnemu mladeniškemu prepričanju, da je resnično življenje samo tam, kjer se pretaka proletarska kri in pot.

Želja, da bi poiskal nekaj, kar še ni bilo najdeno, a kar nekje je, ostaja, ga vodi. Najde jo v jeziku, ki ga spreminja, prireja do natančnosti za svojo rabo. Profano vsakdanje življenje se odslikava v podzemeljskih, zunajzgodovinskih, vendar natančno premišljenih in zoperstavljenih preslikavah. Ali pa kompozicija dveh, treh in več drugačnih izsekov iz resničnosti, iz polresničnosti. Mislim na knjigo »Rahel stik«. V »Molčanjih« postavi izmišljenega, tokrat že umrlega Dušana Pirjevca v čuden, tesen, votlinski svet, da njegova podoba postane nadčasovna. V neki vili, najbrž  v okolici Kranja, se zbirajo hipiji k obredju, ki postane magično zaradi načina, kako poroča pripovedovalec. Ali pa samomorilec, ki gre skozi zimski gozd, in ko gre, mi poslušamo glasbo, tako natančno opisano, da jo skoraj slišimo, in tako sledimo zadnji poti samomorilca, kot da stopamo v veličastno zgradbo, ki je gozd, narejen iz glasbe, do zadnjega koraka tistega, ki se usmrti. In njegova ironija. Njegov humor, izrečen s tenkimi ustnicami, ki pa se ne smejejo. So preveč zajedljive.

Spoznanje o svetu, kakršen je, Šeligu ne zadostuje. Ko postane predsednik DSP,  je država na robu sprememb, ki jih Šeligo natančno razume. Društvo pisateljev spremeni v središče intelektualnega in političnega gibanja. Že leta 88 v intervjuju za avstrijsko televizijo napove slovensko osamosvojitev. Zbere pravnike, sociologe in pisatelje, da napišejo »pisateljsko« slovensko ustavo. Vsi slovenski pisatelji so naenkrat s srcem in telesom prežeti z idejo osamosvojitve. DSP postane središče, ki ga Slovenci spoštujejo. Seme, takrat zasajeno, je vzklilo, plodovi pa so takšni, kakršni so.

Bil je pol leta kulturni minister. Zbral je ljudi z vseh področij kulture in umetnosti, da so napisali Slovenski nacionalni kulturni program, ki ga je potrdila danes zasmehovana Bajukova vlada. Ta program je doživel takojšen medijski posmeh in zmrdovanje kulturnih bojevnikov. To pišem zaradi tega, ker je bil Rudi Šeligo mislec, ki je verjel, da je mogoče spremeniti tisto breme, ki ga že vsa naša življenja vlačimo po poljih slovenščine kot zdelani in topi voli. Kdor ne verjame, naj se spomni njegovih dram in nemirnih, neprilagodljivih ženskih obrazov iz njih. Njegove ženske ne pristajajo in so žrtve, medtem ko so moški velikokrat topoumni Kranjci..

Ker se tja, kamor gre pot vsega živega, ničesar ne odnese, ker se gre tja nag kot takrat, ko smo prijokali na svet, nam je zapustil »Izgubljeni sveženj«. Roman o prejšnjem stoletju, ki se začne pri živem Jezusu in pripoveduje o temnih poteh revolucije. »Revolucija je sveta,« je izjavil v intervjuju. Zanj je bila revolucija iskanje zadnje resnice o svetu. Tja se je zakopal, tam je grebel s svojimi nevrotičnimi rokami. Seveda ni zagledal, ni prebral, ni črkoval poslednje resnice, saj je rečeno, da bi takrat »Kamenje zagorelo«. Tako nam sporoča Rudi, in že ga ni več. Ni ga več, človeka.
Bog te živ', prijatelj stari.

29.1.2004

Niko Grafenauer

Rudi Šeligo

Rudija Šeligo sem spoznal v času obstoja revije Perspektive, v kateri je leta 1961 objavil dve svoji daljši prozni deli, ki sta izšli vsaka v treh nadaljevanjih. To sta bili presenetljivi, že v reizem naravnani daljši pripovedi Dva in gora in Kamen. Leta 1963 pa je v isti reviji spet objavil v nadaljevanjih daljšo novelo Stolp. Vse tri proze so zaradi izrazito alienativne doživljajske naravnanosti in vzdušja v njih vzbudile veliko pozornost. To je bilo povezano tudi z zelo specifično pripovedno dikcijo in modernističnim estetskim habitusom pripovedi. Oboje je začudenje in radovednost, kdo je pravzaprav njihov avtor, sprožilo tudi pri meni. Tako sva se spoznala, v kasnejših letih pa kljub občasnim sporom in razhajanju vse bolj utrjevala najino prijateljstvo. Ne bom popisoval posameznih epizod, saj jih je bilo brez števila, lahko pa rečem, da sva bila ves čas kritična drug do drugega. Prav to pa je zame bistveno. Na ta način sva se najbolj zbližala v času Nove revije, ko sem ga povabil tudi v uredništvo, kjer sva se na opisan način srečevala dvajset let. Pa ne le v redakciji, pač pa tudi na pijanskih in ljubezenskih avanturah, kjer je bil Rudi neprekosljiv. Nemalokrat je prišel tudi k meni na Jošta, posebej tedaj, ko je bil predsednik Sveta RTVS, jaz pa njegov član, ali pa v času, ko je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev in je v Beogradu ali v Novem Sadu, ne vem natančno, na skupščini v imenu DSP izstopil iz Zveze književnikov Jugoslavije. To je bilo prvo znamenje, da se Slovenci, še zlasti po »skupnih jedrih«, ne moremo in nočemo podrediti miloševićevski predstavi o tem, da juga postane neke vrste karadžorčevićevska velika Srbija. Naj povem na kratko: Rudi Šeligo je bil avtentičen Slovenec in verodostojen Evropejec, ki je v Novem Sadu na Sterijinem pozorju prejemal tudi nagrade, nemara prav zato, ker nikdar ni pristal na to, da se prelevi v balkanca. Mene osebno ne moti, če gre za balkansko kulturo, ki je poživljajoča, zato jo je treba sprejemati in jo udomačevati, vendar drugače kot ražnjiče in čevapčiče. Samo na ta način lahko ohranjamo svojo suverenost in  verodostojnost. Še in še bi lahko pripovedoval o tem, kaj vse naju je z Rudijem razdruževalo in povezovalo. Bistveno pri tem pa je bilo, da sva oba vedela, kaj vsak zase počne v literaturi pa tudi v premisleku o njej. O tem, kako je Rudijev dramski opus presenečal in vznemirjal, celo obsedal ne le njegove privržence ampak tudi kritike, se vsakdo lahko prepriča v enajsti zbirki knjige Interpretacije, ki je posvečena Šeligu in sem jo uredniško pripravil jaz, izšla pa je leta 2011, sedem let po njegovi smrti.

Spomnim se prizora na njegovi smrtni postelji, ki se mi večkrat prikaže pred očmi. Rudija Šeligo sem obiskal na oddelku za intenzivno nego na UKC in se skušal povezati z njim skoz šipo. Medicinska sestra, ki se mi je za vekomaj zapisala v zavest kot edinstvena usmiljenka moderne dobe, je Rudija ogovarjala:«Rudi, gospod Rudi, poglejte, poglejte vendar, gospod Niko vas je obiskal. Še veliko si imata povedati.«
Natančno se spominjam teh njenih obujevalnih stavkov. Moj Rudi pa nič. Sploh se ni zmenil za njene besede, še manj zame. Takoj sem vedel, da zanj ni več vrnitve na ta čudežni svet.

Ko sem se kasneje zbral, da napišem svojo pesem, ali če hočete nekrolog za prijateljem Rudijem, sem se spomnil tega prizora in smrtnoživega dogodka, in se ob tem domislil njegovega stavka v eni od novel. Žal ne vem več, v kateri noveli sem ga našel, kar pa sploh ni pomembno, saj označuje resnico in značaj vse njegove prizore in tudi mišljenja. Glasi se:«Z enim očesom poslušam, z drugim sem izgubljen.« Ta stavek sem postavil za motto te pesmi, ki je po poprejšnji revijalni objavi izšla v zbirki Odtisi (1999). Prva dva verza v pesmi sta: «Kako narašča teža neznanega v uganki, ki te zapira vase…«. Rudi pa mi ostaja v spominu kot ta večna uganka.
V spominski pesmi, ki sem jo sedem let pozneje objavil v zbirki Nočitve, pa se motto glasi:«Rekel je o koncu. O če te kdo vidi. Takšnega.« Pesem pa je naslednja:

"Privid obraza, ki se je odmaknil
V svojo mrzlo uro smrti, gleda
za mano. Rembrandtova luč pada
nanj. v nišah spomina trohni čas.

čigava roka vleče žive črte slovesa
za nama? besede, ki nas odnašajo s sabo,
legajo na pobeljen molk. Kibela se odeva
z odpadlim listjem.

je konec v božji alikimiji, odlit kot krč
v življenje? voščeni trenutki se ohlajajo
na črni kliniki, ki je zaprla vrata.
a ti s korakom v odhodu, neujemljiv in sam.

v pogledu angela iz oči v oči
za vekami, s križem na čelu, pogreznjen
v spanje večnega zbogom, ki se ne zdani. je
odrešenje, kar sledi?"

Dušan Jovanović

Rudi, Darinkin brat

Ali je bil Rudi Šeligo čarovnik? Ko si zastavljam to vprašanje, niti malo ne mislim, da se je ukvarjal z okultizmom ali črno magijo. Prav gotovo pa je čaral v literaturi. In prav gotovo je imel moč, da je začaral ljudi: moške, ženske, mene.

V drami Čarovnica iz Zgornje Davče je Šeligo nasproti sodobni ateistični potrošniški družbi postavil princip mističnega in magičnega (neo)poganstva. Sodobno čarovništvo je razumel kot subjektivnost za razliko od kolektivizma družbe, čustvenost, strast, domišljijo za razliko od letargične sive vsakdanjosti, iracionalno panteistično doživljanje narave za razliko od zaverovanosti v svet predmetov, vračanje v preteklost za razliko od malikovanja komunistične ideologije in tolažbe s prihodnostjo, kult lepote (lepe bog'nje Žive) namesto brezdušne industrializacije in brezobzirnega uničevanja okolja. Ideja (neo)poganstva je bila temeljna za Šeligovo občutenje sveta. Neposredno ali posredno se je zrcalila v mnogih dramskih in proznih tekstih.

Iz tradicionalno temačne in zlobne (tudi razbrzdane) ženščine se je Šeligova čarovnica prelevila v romantično muzo, lepo in privlačno čarodejko, vilo, katere seksualnost je bila vabljiva, saj je pesnik skozi telo čarovnice segal v divjo neukročeno naravo in gospodoval z njeno magično močjo. Njegova Darinka je poskušala v srednjeslojsko družino vnesti svoje za ta svet netipične občutke, svoj netipični okus, svoje netipične navade, skušala je, kot je dejal Šeligo, vnesti arhetipski utrip, vzklicati mitski, poetični, fantazijski, fantastični svet iz poganske pradavnine ter strukturne prvine podzavesti. Šeligovi ženski liki so lovili, kot je sam pravil, Jungov pojem anime, duše. Kaj sploh je duša? Tega ne vemo. Duša se izraža skozi simbole, »ki zmeraj kažejo na nekaj neznanega, tudi (še) neobstoječega, so uganka … Anima, ki ne konstituira materinskega principa (in Darinka ga evidentno ne), sprošča energijo subverzije, ruši človeški red, pravila, običaje.« Na eni strani je torej konvencionalna rutina srednjeslojskega družinskega vsakdana, na drugi strani pa alternativna duša, ki to rutino ogroža s svojo hipijevsko utopijo, sistemom vrednot in verovanj, ki niso primerna, uporabna, kompatibilna s totalitarnim ideološkim in političnim sistemom. Zaradi te svoje alternativne duše je bila Darinka razglašena za čarovnico. Darinkino stanje duha je bilo nekaj tujega, čudnega, motečega, obstranskega, nevarnega. Iz globočin poganske duše je vrelo kot žareča lava in se valilo po pobočju družbe, ogrožajoč drobnjakarje, ki so želeli mirno vegetirati. Zato družini, v kateri se je Darinka znašla, ni preostalo nič drugega, kot da jo osami, udomači in prevzgoji.

Šeligu se je na tej točki zastavilo vprašanje, ali je Darinka zmožna vzdržati torturo prevzgoje. Odgovoril je: »Naredil sem formulacijo, ki je v bistvu tragična: ko pride do točke, ko bi se Darinka lahko vzdignila, da bi postala, kar je, ali pa bi se čisto pustila prevzgojiti, se ne zgodi niti eno niti drugo. Klone na ta način, da nima več moči ničesar narediti in se dobesedno zlije malo v to, malo v ono, postane nekaj vmes, niti ne ostane več Darinka čarovnica niti se ne zlije, ampak postane hibridno bitje. Pojavi se kot zvezda supernova, ki že v istem hipu kolapsira.«

Za Šeliga je bil ta kompromis (življenje hibrida) neke vrste tragičen kolaps, poraz, saj je pomenil konec radikalne drugačnosti, konec odkritega vztrajanja v čarovništvu, konec uporništva. Hibrid se potuhne, da si reši golo kožo, da preživi. Umakne se v notranjo emigracijo, svoje drugačnosti si ne upa več javno izpostavljati, drugačnost še živi, vendar ilegalno, skrito notranje življenje, z malo ali nič upanja, da bo nekoč napočil trenutek, ko bo spet planila na dan. Temu stanju bi lahko rekli tudi resignacija. Model hibrida lahko razumemo tudi kot prispodobo utišanega političnega disidentstva Rudija Šelige. Hibridno življenje, ko ne moreš biti to, kar si, ali tisto, kar bi rad bil, se hočeš nočeš dotika vprašanja svobode. Občutek nesvobode, občutek, da te nekaj ali nekdo duši, tlači in prevzgaja, ne da bi se smel temu upreti, se zgosti v frustracijo. V času nastanka te drame je bilo veliko ljudi frustriranih. Iz teh ali onih razlogov. Tudi političnih. Ampak za Šeliga neopoganstvo ni bilo zgolj alegorija, zgolj maskiran nadomestek za nekakšno ideološko sporočilo. Darinkino čarovništvo je bilo nadzgodovinsko, presegalo je politični referenčni okvir konkretnega zgodovinskega časa. Šeligo je kratko malo verjel v magijo, verjel je v lepo bog'njo Živo, v prvinsko čistost poganske duše. Tega Rudija sem imel rad. Če bi me takrat kdo vprašal, kdo je moj najdražji prijatelj, bi rekel: Rudi.

Vedno sem verjel, da je Darinka avtoportret Rudija Šeliga, da je Rudi Darinkin brat. Emocija, s katero se Rudi identificira z Darinko, ima nezgrešljiv pridih izpovedi. Šeligo se je tega zavedal. Na nekem mestu je citiral Borgesa iz epiloga Stvaritelja: »Nekdo si zada nalogo, da bo narisal svet ... malo pred smrtjo pa se ove, da potrpežljivi labirint črt riše podobo njegovega obraza.« Kakšen je bil v resnici Rudijev obraz? Šeligo je zase pravil, da je lahkoveren, lahkomiseln in vraževeren: »Veliko dam na parapsihologijo, na ekstrasenzorične percepcije. Verjamem v zbiranje enoznačnih dogodkov v gruče. Vem, da se vsaka stvar v zelo zbitem času zgodi najmanj trikrat.« Ta trikratnost dogodka se je v Šeligovem življenju nenehno ponavljala: prvič kot romantična utvara, drugič kot vročična aktivistična akcija in tretjič kot grenko razočaranje, frustracija. Čarovnik se je vedno znova moral umakniti in narediti prostor hibridu.

V antistalinistični drami Ana je Šeligo opisal pošastno nihilistično kolesje sistema, ki se hrani z živimi ljudmi in požira tudi lastne vernike. V ozadju te antiboljševistične kulise pa je brez dvoma tičala tudi kritika Titove in Kardeljeve države, partijskega enoumja, dachauskih procesov, Golega otoka, množičnih povojnih pobojev itn. Šeligova zgroženost nad boljševizmom (komunizmom) je dokončno odplaknila njegovo mladostniško zaverovanost v delavski razred in proletariat. Kot dijak se je izpisal iz šestega razreda gimnazije, češ da je šola buržoazna in da se je treba držati proletariata. Šibak, suh fant se je zaposlil v jeseniški železarni in delal na najtežjih mestih v proizvodnji. Od takrat do konca osemdesetih, ko se je približal nacionalističnemu krogu Nove revije (gentilistom, bi rekel Taras), je preteklo mnogo vode.

Znašel se je v okrožju politike. Bil je obkoljen s politiko. Začela se mu je dogajati politika kot usoda, čeprav je dolgo časa mislil, da ga politika ne zanima in ne privlači. Motil se je. Pustil se je izvoliti za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sledile so mnoge akcije Društva, pismo makedonskim pisateljem, zborovanje v Cankarjevem domu, pisanje osnutka slovenske ustave, proces razdruževanja zveze pisateljev Jugoslavije in pisanje Majniške deklaracije. Za to obdobje je Šeligo pravil: »Zame to ni bilo utapljanje v politiki ali goltanje aktivizma. Bila je napeta zgodba, v sebi sklenjena avantura z glavo v reki dogajanja brez distance in skepse, v kateri se ne misli. Nagon in eros ti narekujeta korake … Čutil sem, da se udeležujem akcije, iz katere žari odprti stožec energije, ki razklepa železna vrata, odpira širjave obzorij in razširja prostore duha … Bila je politika, ki pa je bila več kot to.« Otepal se je očitkov aktivizma, saj je bil prepričan, da živi nagonsko, erotično, čarovniško življenje po okusu Darinke.

V dolgem maršu skozi inštitucije samostojne države se je Šeligo dovolil zapresti v strankarsko politiko. Bil je poslanec v državnem zboru, predsednik parlamentarne komisije za kulturo, minister za kulturo in predsednik programskega sveta RTS. Vse te funkcije je opravljal častno in profesionalno neoporečno. Ampak v tem obdobju si ni več mogel prikrivati dejstva, da je do vratu in čez v politiki. Pritlehna politikantska manevriranja so ga najedala. Odtujil se je svoji sestri Darinki, svojemu izvornemu poganskemu habitusu. Za politiko je bil brez dvoma uspeh, da so ga dobili, najbrž tudi za državo. Ampak to ni bilo dobro zanj. Živel je življenje hibrida – pol Darinka, pol stranka. Klonil je, postal je nekaj vmes.

Avgusta leta 1992 je Rudi Šeligo Niku Grafenauerju na vprašanje, ali vidi kolizijo med svojim pisateljskim statusom in politiko, odgovoril: »Tesnoba, nelagodje, bojazni, ki se me lotevajo v teh, današnjih, ozkosrčno političnih mesecih, zaradi zgolj v posest moči in oblasti usmerjenih političnih subjektov so me obšli v času – reki samo v trenutkih eksistenčne ogroženosti ... Ta čustva me sedaj, v normalnem času, v posušeni strugi slovenske politike, obhajajo tako rekoč vsak dan, kar je nemara brutalna ugotovitev, a tako je. Politične stranke na slovenskem, politiki na položajih in aspiranti – z redkimi izjemami – v tem trenutku vidijo samo en cilj: oblast. Tudi če v svojem programskem jeziku vendarle kaj rečejo npr. o blagostanju državljanov ..., je to samo prikrivanje nevzdržnega vreščanja volje do moči. Zmeraj sem si predstavljal, da je politika nekaj le tedaj, če je več kot zgolj politika. Da nisem že prej odšel in se vrnil domov k belim papirjem, je seveda prav zato, kot ugotavljaš ti: nikoli ni delo dokončano, zmeraj upaš in misliš, da moraš še kakšen prostor razpreti in katerega od praznih napolniti.« Šeligo je imel srečo, da ni dočakal let, ko je nekatere njegove politične sopotnike pohlep zapeljal v korupcijo in kriminal. Državo so spravili na beraško palico. Ta razprt pogled na zdrs njegove utopije v kalno blato slovenskega močvirja mu je bil, hvala bogu, prihranjen.

Ravno v tistem času, ko je nastajal njegov intervju z Nikom Grafenauerjem za Interpretacije, sva se z Rudijem slučajno srečala. Bilo je, kot da bi si dva nekdanja zakonca nekaj let po ločitvi prvič pogledala v oči. Objela sva se s pogledi. Takrat mi je rekel, da me pogreša. Tudi jaz sem njega. Ampak mu tega nisem rekel. Nisem ga obiskal v bolnici, ko je umiral. In tega si ne bom nikoli odpustil.

13.5.2016

Milena Zupančič

In memoriam Rudija Šeliga

Stojim na odru v Iskanju izgubljenega časa. Samobor – Charlus govori: »To je neznosno. Vsi so tako mrtvi. Hannibal de Bréauté mrtev. Antoine de Mouchy mrtev. Charles Swann mrtev. Adalbert Montmorency mrtev.« Namesto teh imen se v moji glavi izpišejo imena meni dragih ljudi, ki so bili tako ali drugače del mojega osebnega in igralskega spreminjanja in zorenja. V trenutku se pred menoj zvrstijo podobe obrazov, ki jih v tem času, tukaj, ni več. In zdaj se jim je pridružil še Rudi. Tudi on je vstopil v čas, ki ga ni več. Neizbežno se moram sprijazniti s tem, da ta izginuli čas lahko iščem le v svojem spominu. Veliko prostora je tam za Rudija. Najprej zaradi Lenke in Ane. Podaril mi je dve izmed najlepših ženskih dramskih vlog nasploh. Obe sta prinesli v moje igralsko, pa tudi osebno življenje nova vedenja o neizmernih razsežnostih ženske narave. Rudi mi je pomagal razumeti žensko naravo kot doživljajski in spoznavni privilegij. Prepričal me je (kar sem morda sama podzavestno slutila), da obstaja nepremostljiva razlika med moškim in ženskim principom sveta. Ana in Lenka se vsaka po svoje znajdeta v svetu obkroženi s kruto in hladno realnostjo. Obe, čeprav tako različni, nosita v svoji podzavesti nekaj drugega; nekaj arhetipskega, mitskega, magijskega, kar se tej realnosti upira. Z Lenko in Ano sem doumela, da je ženska emotivnost, njena težnja po svobodnem izražanju svoje biti, pogubna za vsak sistem. Lahko je to sistem »totalitarne ideologije« ali pa sistem t. i. »demokratične družbe«.
Svatba ima v mojem življenju posebno mesto. Obdobje nastajanja te predstave je tisti čas, ko sem živela popolnost. Popolnost igralke in ženske. Nikoli več se ne more zgoditi nekaj, kar bi bilo večje, pomembnejše ali lepše. Pred začetkom vaj sem zanosila. Rudi je vztrajal, da Lenko moram igrati jaz. In potem sta rasli skupaj v meni, »ta božji otrok« Lenka in moja Maša (od prvega trenutka sem čutila, da nosim deklico). Ves čas sta bili z menoj ti drhteči, svetli, poetični, nežni cvetlici. Predstavljala sem si, da sem jaz njuno zavetje pred vetrom. Moja sreča je bila popolna: izpolnjeni klic ženske narave po otroku, izpolnjena igralska sanja po izjemni vlogi. Rodili sta se skoraj hkrati. In Rudijeve oči in nasmeh po premieri! Tako neroden, a tako zaresen! In zdelo se mi je, da vidim na njem nekaj podobnega, ko sta z Lidijo prišla pogledat mojo malo Mašo.
Ko mi je Rudi dal v branje čisto »svežo« Ano, sem takoj vedela, da bomo spet naredili pomembno predstavo – Rudi, Dušan, jaz, skupaj z drugimi. Niti za trenutek nisem dvomila. Ana me je obsedala. Ta fanatična vernica neke ideologije v imenu slepega, živega boga ne zavrne nobene žrtve. Zakaj trpi in krvavi? Da bi na koncu spoznala, da obstaja še druga, globlja stran življenja, ki je nad vsako ideologijo, nad vsakim živim bogom, da se v svetu realnosti »kolo obrne, obod je isti«. Ana pravi: »... se človek vrže v vihar sveta zato, da bi postal svet lepši in srečnejši?
FRIDERIK: Ne! ... Nikoli!
ANA: Zakaj potem to dela?
FRIDERIK: Dela ... da krvavi ...
ANA: In ko to dela ... pogublja tudi ... otroke?
FRIDERIK: Pogublja, da krvavi.«
Rudi mi je poslal fotografijo Barbare Balzerani.

Zdaj sem dokončno vedela, da se moram pri Ani osredotočiti na obraz, na oči, ki so okno duše. Da mora biti Ana skrajno enostavna in človeška.

Pred mojimi očmi se zdaj izmenjujejo nekakšne čustvene slike Ane, Lenke, Veronike (pa udi Darinke in Vide). Te slike se mešajo s povsem vsakodnevnimi podobami: Rudi, ki nama prinaša gajbo breskev s svojega vrta, Rudi, Lidija, Dušan in jaz v mrzlem silvestrskem jutru po celovečerni gorenjski odisejadi, Rudi med mojo številčno družino na praznovanju Mašinega rojstnega dne. Rudi in Lidija z nami pri Anderliču po zadnji predstavi Kamenje bi zagorelo, Rudijeva delovna soba v Kranju, »veselica« (kot jo je imenoval) za njegovo petdesetletnico, midva v znamenitem lokalu As v Novem Sadu, potem ko sva prepozno prišla na podelitev nagrad za Ano, slike, ko smo skupaj veselo zvračali kozarce, pa še in še.
Bila sem Veronika v njegovi zadnji drami Kamenje bi zagorelo. Uživala sem, ko sem govorila ta njegov tekst, tako poln metafor, poezije. Zdi se mi, da sem njegove tekste intuitivno čutila in razumela. Tako tudi ta eksistencialni krik, v katerem sem prepoznavala nemoč bivanja in muke odrskega ustvarjanja. Ob premieri je Rudi v nekem intervjuju odgovoril na vprašanje, če je gledališče lahko prostor človekovega očiščevanja: »Je. Gledališče deluje kot prostor očiščenja zato, ker se gledalci v njem pojavljamo kot ›tisti drugi‹, ki omogoča izhod iz zagate.«
Kako res! Igralci smo privilegiranci, ker imamo prostor, kjer se lahko rešujemo iz zagat svojih osebnih stisk. Rudi, ti si mi omogočil, da sem kar nekajkrat s pomočjo tvojih besed in razmislekov našla izhod iz zagate na dostojanstven način. Hvala ti! Po Kamenju si še rekel: »Zame nad to predstavo leta angel, odpira mi nove možnosti dramske pisave, za katere prej nisem vedel.«
Priznam, potihem sem egoistično upala, da mi napišeš novo vlogo. Ne, nočem reči: »Škoda, da Rudija ni več«. Hočem reči: »Kakšna sreča, kakšen božji dar, da je Rudi bil.« Če bi obstajalo tisto POTEM, bi ti rekla ob srečanju kot Ana: »Mogoče bova naletela na ›Ivan-čaj‹, visoko, tanko bilko nežnih vijoličastih cvetov, ki imajo seme z močjo našega praprotnega semena. Priklonila se bom in gledala ... Se boš tudi ti čudil, če jo srečava? Obljubi. Se boš čudil, ko jo boš videl?«

2004

Aleš Berger

Dragi Rudi

Dragi Rudi,

da! – še vedno točijo borovničevec vrh Pohorja, v tisti koči, ki bedí nad smučiščem, a je zdaj precej večja kot pred leti, ko sva se sončnega oktobrskega dne ustavila ob njej, pri šanku pod svetlim nebom. In ni tiste punčike, ki nama je takrat postregla prvi glažek in si se je prekipevaje (»mastna, kako je mastna!«) spominjal, ko sva hodila proti Arehu, in sva, tudi ko sva se vračala, napol šaljivo in napol moško sanjarila o njej, a potem dobila čašo iz druge roke, saj se je bil dekličin turnus končal in ona pač ni sanjarila o nama --- ni punčike več, in koča je drugačna, in danes, potem ko sem sam prehodil najino takratno pot in prišel k šanku prilit pijačko tvojim manom, je bila tam druga točajka, mršava kot le kaj in na pogled prav nič privlačna, a čudno dobrega srca, saj mi je, ko sem plačal prva dva, tretji borovničevček natočila kar sama od sebe, in zastonj, s pohorsko prisrčnostjo je šla nad mojo melanholijo, in ta glažek je bil, Rudež, gotovo namenjen tebi, pa sem ga, ni šlo drugače, zvrnil kar sam.

Oktobra 2008

Objavljeno v knjigi Omara v kleti, 2011